Rugby zveza Slovenije
Jure Mahkota, rojen 5.5.1962, kraj rojstva Ljubljana , kraj bivanja Ljubljana, poklic ragbijaš. Naj se šliši še tako čudno Jure, živel si življenje ragbijaša. Od poznih osemdesetih letih , ko se si se prvič seznanil tem športom , pa vse do konca življenja si bil tesno povezano z ragbijem. Zanesenjak, strokovnjak, tipičen predstavnik voluntarizma , vedno zvest amaterskim načelom tega športa z eno besedo, unikum
Sodiš v generacijo jugoslovanskega ragbija, ko se je na področju naše bivše skupne države igral trd in včasih tudi zelo grob rugby . Takratna pravila so namreč dopuščala precej svobode igralcem, ki so se večkat posluževali »zanimivih« borbenih prijemov. No pravila so se spreminjala in s tem tudi rugby. Ob osamosvojitvi Slovenije je rugby na slovenskem prostoru izbral svojo pot in marsikaj je bilo potrebno postoriti na modernizaciji tega športa. Ko si prvič vstopil v trenerske vode si se še kako zavedal ,da so temeljite spremembe nujno potrebne. Pričel si delati z mlado generacijo na klubskem nivoju, ki jo je poleg rugbya bilo potrebno naučiti še marsikaj drugega. Mladci so morali dojeti tvoj način dela, torej pomen discipline, reda in pravilnaga odnosa med soigralci. Uspel si in ustvaril čudovito generacijo nadobudnežev, ki so kar nekaj let uspešno dokazovali svojo kakovost in premoč v slovenskem klubskem tekmovanju. Rugby klub Ljubljana je s to generacijo močno vplival tudi na uspešnost slovenskega nacionalnega moštva, katerega izbrani trener si bil ti. Rugby zveza Slovenije se močno zaveda , kako pomebno je bilo tvoje delo za slovensko reprezantanco, saj se prav v tvojem trenerskem obdobju beleži zgodovina izjemnih uvrstitev in rezultatov.
V zadnjih letih življenja si iskal nove izzive , tako posebej cenimo tvojo dejavnost v Mariboru , ki je nedvomno pomembno mesto za razvoj rugbya v Sloveniji. V štajerski prestolnici si kar nekaj časa vodil treninge in tako prenašal svoje izjemno znanje in izkušnje na igralce. Škoda le, da se ta zgodba ni odvila po tvojih načrtih.
Bolezen ti je preprečila mnoge cilje in želje. Ko je človek bolan je osredotočen samo na svoje zdravje in temu si podredil zadnja leta svojega življenja. Boril si se in upal na najboljše. Tako si v decembrski številki revije Okno malo nenavadno, pa vendar z izjemno željo po življenju, pozval rakave bolnike s stavkom »Da bi se še dolgo srečevali na hodnikih Onkološkega Inštituta« Na žalost nas vseh se je čas neusmiljeno in prehitro iztekel.
Kako izbrati pravi besede; kako naj se ti , na najbolj ustrezen način, zahvalimo za tvoje nesebično delo je izredno težka naloga, včasih so besede enostavno premalo in tokrat je tako.
Jure, za večno si zaznamoval rugby v Sloveniji in tega ne bomo nikoli pozabili.